Barvni pok

“Plesalca” je raziskovanje kontrasta med intimnim fokusom in zunanjim svetom. Delo je sestavljeno iz dveh temeljnih plasti: večjega ekspresionističnega ozadja (80×100 cm) in manjšega, ekscentrično pritrjenega platna (80×60 cm) s temno modro strukturo.

Stilizirani figuri plesnega para s svojo reliefno izstopajočo obliko simbolizirata popolno predanost ritmu in glasbi, ne meneč se za barvito kompleksnost okolice. Ta prostorska instalacija na platnu v prostor vnaša dinamiko in sodoben estetski poudarek. Delo je unikatno, podpisano in pripravljeno za razstavljanje.

ERNEST ARTIČ: cikel BARVNI POK

Diplomirani slikar Ernest Artič svoj opus uresničuje s predanostjo in raziskovalnostjo. Njegovo ustvarjanje poteka v ciklih, v katerih v obliki zaokroženih celot uresničuje svoja trenutna zanimanja.

Krajina, še posebej naravna pa tudi urbana, je bila vselej v središču njegove likovne pozornosti. V njej so skrite vse determinante oblik, barv in svetlob, ki mu predstavljajo likovno navdušenje, možnost za novo stvariteljstvo, za samosvoje potovanje po vznemirljivem svetu likovne umetnosti. Zavezujoči odnos do stvarnega ga je najprej klical k realističnim interpretacijam. Likovna pot je nato mestoma krenila v magično učinkujoče nadrealistične naglase. Nato je nastopila redukcija, stilizacija in geometrizacija likovnih elementov.

Avtorjeva evolucija pa je v najnovejšem obdobju doživela korenite spremembe, tako vsebinske kot likovno-formalne in tehnično-izvedbene. Slikar se je od tuzemskih sprehodov in ustvarjalnih poklonov svojemu življenjskemu prostoru odpravil na potovanje daleč stran, v vsemirje. Svoj pogled je dvignil v kozmična prostranstva, v prostor, ki je tudi duhovni. Slikovno ravnino spreminja v neskončen nebesni svod, na katerega vpenja nešteto drobnih barvnih nanosov. Slikarska akcija je odločna, živahna, igriva, a pravila nanašanja so v avtorjevi domeni, pod njegovim nadzorom. Temeljno vlogo imajo barve, ki zaživijo v vsej svoji moči in intenziteti. S tovrstnimi abstraktnimi kompozicijami je Ernest Artič vstopil v sfere abstraktnega ekspresionizma. Slikovno polje je postalo prizorišče pravega barvnega poka, ki ima na vsaki sliki skrbno izbran barvni koncept ter se razpira v komplementarnem spektru. Nanosi barv so karakterno raznoliki in doživljajo variacije. Barva, ki kane na podlago, je včasih povsem avtonomen del celote. Lahko se razprši v ubranem ritmu, enkrat bolj, drugič manj zgoščeno, v nekaterih rešitvah pa se nanosi sintetizirajo v prave konglomerate. Nekatere kapljice so oblikovno jasne, druge učinkujejo bolj mehko, tašistično (iz. fr. tache »madež, lisa«), prisotni pa so tudi megličasti nanosi. Včasih barvna snovnost pušča sled, v kateri se kapljice zvezno povežejo in postanejo sorodne linijskemu zapisu. Zaradi svoje likvidnosti in drugih kemijskih ter fizikalnih zakonitosti, barve med seboj različno reagirajo in nastale likovne vrednosti dopolnjujejo slikarjevo ustvarjalno hotenje. Nanosi se namreč oblikovno, barvno in tonsko združujejo, povezujejo, stapljajo ali mestoma celo konfrontirajo. Iz njih se oblikujejo pravi vzorci, ki so dinamični, vendar vsakokrat premorejo svoj ubran ritem.

Tople barvne vrednosti učinkujejo kot koncentrati svetlobi. Svetloba, ujeta v kapljice ali pa tista lateralno se pretakajoča po slikovnem polju, je vsekakor del slikarjevega zanimanja in ukvarjanja z barvo.

Barvno razkošje odpirajo številni dialogi med nanosi, poseben čar pa prinašajo tudi prekrivanja. Koloristično bogato dogajanje se namreč še dodatno krepi s plastenji in tako slike postajajo prava paša za oči. Večnanosno tkanje barvnih open ter presevnost spodnjih nanosov slikovno površino spreminjajo v globino. Temeljna problematika odpiranja dvodimenzionalnega slikovnega ekrana se s potovanjem skozi koprene nanosov spreminja v doživeto realnost, v resničnost, ki se nenehno prepleta z novimi optičnimi efekti.

V poplavi novodobnih medijev sliki očitajo statičnost, a tovrstna dela Ernesta Artiča vsekakor niso statična. So živi likovni organizmi, pulzirajoče podobe, ki blago trepetajo na površini. Značajsko raznoliki nanosi in variiranje količin barvne snovnosti prispevajo k oblikovanju strukturalno naglašene, specifično teksturirane povrhnjice, k bogastvu mikrostrukturalnega dogajanja, ki ne zajame le površino, ampak se tako rekoč odpira tudi v notranje sfere.

Stvaritve Ernesta Artiča nas v prvem hipu spomnijo na t. i. »drip paintings« in s tem na Jacksona Pollocka, a ustvarjalna misel, avtorjeva filozofija in tudi sam kreativni proces so drugačni. Slika je zanj še vedno »tableau«, čeprav ne nastaja na slikarskem stojalu, ampak kar na tleh in avtor tako rekoč z gibanjem celega telesa snuje zapis, vpet na slikovno »nebo«. Pred tem pa na klasičen način pripravi slikovno podlago. Med kreativnim procesom nanjo zre s ptičje perspektive. Pomembno mu je celotno slikovno prizorišče, zato stvaritve kompozicijsko funkcionirajo ne glede na to, kako jih obrnemo, saj so vsi deli notranje uravnoteženi. To so t. i. »all-over painting« stvaritve, kompozicijsko odrte in zdi se, da jih niti rob slikovnega polja ne omejuje.

Slike odlikuje likovna energija, ki je prisotna tako v barvah in njihovi sevnosti kot v karakterju nanosov. Čeprav nas naslov razstave in asociacije vodijo v vesolje, pa so doživljanja teh barvitih, ekspresivno izživetih, abstraktnih slik lahko povsem raznolika. V delih živi tako makro kot mikro podoba sveta, in še marsikaj drugega.Tako je posamezniku dana popolna svoboda gibanja in sprejemanja slikovnih svetov. Barve pa ostajajo dražestno vabilo, da stopimo vanje. Najprej slikar, nato gledalec. Vasilij Kandinski, začetnik abstraktnega slikarstva, pravi, da imajo barve, tako kot zvok v glasbi, najbolj neposreden dostop do duše. Tudi za slikarja Ernesta Artiča niso le snov ustvarjanja, izražanja, ampak je nanje emotivno navezan in z njimi povezan. Njegove zaveznice so, zaupnice, sogovornice, nepogrešljive spremljevalke na ustvarjalnem potovanju. V tem ciklu pa je njihova vloga še posebej kompleksna in manifestativna. To je avtorjev poklon barvi in njeni magični moči.

Anamarija Stibilj Šajn

univ. dipl. um. zg.

A10, cikel Barvni pok, 87×100, akril, 2018

“Umetnost ni le odraz sveta, je energija, ki ga premika. ‘Barvni pok’ je trenutek, ko se kaos spremeni v vizijo, barva pa v neustavljivo moč ustvarjanja.”

serija Barvni pok, tehnika gestualni expresionizem, 102×103, akril, 2019

Popolna abstrakcija, kot je sliko predstavila umetnostna zgodovinarka in kustosinja razstave v Ajdovščini, v organizaciji ZDSLU 2025.

– – – – – – – – – – – – – –

Vsaka slika v ciklu Barvni pok nosi značilen pečat umetnikovega osebnega stila, kjer se barve združujejo v spontane oblike, ustvarjajoč izjemno slikarsko teksturo. Tehnika drippinga poudarja gibanje in energijo, ki je zajeta v vsakem trenutku nastanka slike. Skozi abstraktne forme in dinamične poteze čopiča gledalec dojema avtorjevo strast do ustvarjanja in globoko povezanost z barvnim izrazom.

Vzporednice z nočnim nebom in zvezdnatim pokrovom dajejo delom dodaten pomen, ki sega onkraj fizičnih meja platna. Naslov ‘Barvni pok’ nakazuje način, kako barve eksplodirajo in se prelivajo, ustvarjajoč pristen vizualni spektakel. Skozi gestualni impresionizem umetnik prenaša svojo vizijo, čustva in željo po miru ter povezovanju, kar gledalcu omogoča intimen vpogled v njegov likovni svet.